Za ogled vsebine za posamezni kinematograf kliknite na izbrano točko na zemljevidu.

»ŽIVEČE FOTOGRAFIJE V ŽIVLJENJSKI VELIKOSTI«

120 let kinematografov v Mariboru

Mariborčani se lahko pohvalimo, da smo bili v stiku s prvim javnim prikazovanjem filmov že prej kot v letu dni po prvi javni projekciji bratov Lumière v Parizu 28. decembra leta 1895. Za prvo predstavo pri nas je poskrbel potujoči Edisonov kinematograf Ideal, v lasti Charlesa Crasséja, ki je, od 24. oktobra do 29. oktobra 1896, prikazoval »živeče fotografije v življenjski velikosti« v pivnici Götz (današnji Unionski dvorani). Obiskovalci so si v pivnici lahko ogledali osem preprostih prizorov iz tedanjega življenja: življenje na pariških ulicah, družba na pikniku, francoski vojaški polk, prepirajoča se kvartopirca, pralnica, opeharjeni cunjar, plavalna šola in prihod brzovlaka na postajo. Do leta 1908 so v mestu gostovali pretežno manjši kinematografi, poleg katerih sta bila večkrat tudi zabaviščni park in menažerija, kar kaže na sejemski značaj teh kinematografov. Žive slike, ki so pomenile začetek nove umetnosti, so bile svetovna senzacija, ki je sčasoma postala najpopularnejša in najdostopnejša oblika zabave. Izredno zanimanje gledalcev in dober obisk v gostujočih kinematografih sta kazala na potrebo po rednem kinematografu v mestu. Prvi stalni kinematograf z imenom Grand Elektro Bioskop je Maribor dobil 13 let po prvi kinematografski predstavi v Franciji, kar pa za majhno mesto, kot je takrat bil, ni bilo
nič nenavadnega. V vrtni dvorani takratnega hotela »Stadt Wien«, na vogalu današnje Partizanske in Cafove ulice, so od aprila 1908 predvajali predstave pod umetniškim in tehničnim vodstvom arhitekta Aloisa Tscherneta. Pri delu mu je pomagala Lina Guštin, ki je sčasoma prevzela kinematograf in ga preimenovala v Marburger Bioskop. Nove oblike zabave ni mogla zajeziti ne prvotna omejitev delovanja kinematografa na čas gledaliških počitnic ne vojna. Kino so Mariborčani obiskovali tudi sredi prve svetovne vojne. Januarja 1915 je mariborsko gledališko in kazinsko društvo ustanovilo mestni kino Stadt-Kino- Theater, ki je filmske predstave predvajal v stavbi današnjega gledališča. V zlatih dvajsetih letih sta v mestu delovala Mariborski bioskop in Mestni kino. Aprila 1924 je Lina Guštin, lastnica Mariborskega bioskopa, zaradi neprimernih prostorov odprla v Viteški dvorani mariborskega gradu novi moderni kinematograf Grajski kino, ki je sprejel 299 oseb. V prostorih nekdanjega Mariborskega bioskopa na Cafovi pa je začel, leta 1927 pod vodstvom Gjura Valjaka, delovati kino Union. Od leta 1925 je imel Mestni kino v najemu Ivan Roglič, ki ga je preimenoval v kino Apolo. 30. avgusta 1930 so v Mariboru predvajali prva zvočna filma: v Grajskem kinu Pojoči norec in v kinu Union opereto Rio Rita. Vstopnice so imele
zaradi naložbe v zvočne aparate nekoliko višjo ceno. V Apolu so predvajali izključno neme filme, zato se je s pojavom zvočnega filma kinematograf zaprl. Enako usodo je doživel kino Diana na Studencih, ki je obratoval od leta 1926. Januarja 1935 je bila svečana otvoritev novega Grajskega kina na Grajskem trgu 1 (pozneje kino Udarnik). Potomci Line Guštin so s pomočjo načrtov bratranca Vladimirja Šubica in pod vodstvom mladega arhitekta Herberta Drofenika zgradili sodoben objekt, v katerem sta bila v kleti nočni bar in kegljišče, v pritličju pa sodobna restavracija, slaščičarna ter novi Grajski kino z imenitno vhodno avlo. Drugi, sodobni zvočni kinematograf - kino Esplanade (pozneje kino Partizan) je leta 1938 v novozgrajeni stavbi v Grajski ulici odprl Gjuro Valjak. Leta 1938 se je odprl tudi kino na Pobrežju. Kinematografi so delovali tudi v okupiranem Mariboru. S prihodom Nemcev v Maribor je bilo družinsko podjetje Guštinovih takoj razlaščeno in člani razseljeni v Srbijo. V obeh kinematografih so predvajali izključno nemške in občasno kak italijanski film. Aprila 1946 je bil v okviru prvomajskega praznovanja odprt Letni kino Maribor. Deloval je na prostem ob osnovni šoli Borisa Kidriča (Žolgarjeva ulica 4). Obratoval je dnevno ob lepem vremenu, s predstavami ob prvem mraku. 23. junija 1947 je bilo v sklopu komunalnih podjetij v Mariboru ustanovljeno Mestno kinopodjetje, ki je centralno upravljalo vse kinematografe v Mariboru. V tem času so v Mariboru delovali: kino Esplanade (od januarja 1949 kino Partizan), Grajski kino (od januarja 1949 kino Udarnik), kino Pobrežje in Letni kino šola. Prebivalci okoliških vasi so si filmske predstave ogledali ob obisku Potujočega kina I. in II.
V petdesetih letih je imel Maribor 70.000 prebivalcev in tri kinodvorane. Ustanavljali so filmske krožke, v okviru katerih so prirejali razna predavanja o kinematografiji. Ogled filma je bila priljubljena oblika zabave in sprostitve za Mariborčane, ki so za nakup vstopnice čakali v dolgih vrstah. Ker obstoječe kinodvorane s svojim številom sedežev niso zadostovale potrebam prebivalcev takratnega Maribora, so se pojavile zahteve po ponovnem odprtju kina na Studencih, ki je zaprl vrata leta 1947. Avgusta 1950 so dvorano znova odprli. Pojavil se je tudi nov Letni kino Rotovž, ki pa ni deloval dolgo. Januarja 1951 je s predstavami začel nov, peti Kino na Teznu. Zaradi preobremenitve kinodvoran so se pojavili načrti za izgradnjo nove dvorane, ki so jo odprli 2. avgusta 1957. V dvorani Union je bilo 600 sedežev in platno z dimenzijami 11,7 x 4,80 metrov, ki je bilo med največjimi v državi. Kinematografi so imeli v letu 1961 okrog 2 milijona obiskovalcev, a so se kljub temu znašli v težkem ekonomskem položaju. Kinodvorane so bile potrebne obnove, zaradi napredka v kinematografiji jih je bilo potrebno tudi tehnično posodabljati. Zaradi odpovedi najemne pogodbe s strani šole so leta 1963 zaprli Letni kino šola in zaradi dotrajanosti kino Studenci. Leta 1968 so se pojavile novice o ustanovitvi filmskega gledališča s kinotečnim programom - kino Gledališče so odprli julija 1969. V sedemdesetih letih je obisk kinematografov začel padati. Težave so izvirale iz premajhnega števila premiernih filmov (letno je bilo 250 naslovov), ki so bili večinoma podnaslovljeni v srbohrvaščini, pa tudi pomanjkanja denarja. Ob tridesetletnici
mestnega Kino podjetja Maribor je imel Maribor še šest kinodvoran z 2652 sedeži, v mesecih, ko je bil letni kino Tezno zaprt, pa 400 sedežev manj. Leta 1980 je svoja vrata zaradi premajhnega števila obiskovalcev zaprl kino Pobrežje. Trend usihanja obiskovalcev se je nadaljeval. Televizija s kabelsko - satelitskimi programi in »video piratstvo «, ki je omogočalo ogled filma na videokaseti istočasno, ko se je vrtel v kinu, sta botrovala, da so na veliko platno pozabile cele generacije. Kinematografi so na razne načine skušali privabiti ljudi v kino z dodatnimi dejavnostmi, ki so navaden obisk kina spreminjali v zanimiv družaben dogodek. Včasih premajhne dvorane so konec osemdesetih let postale prevelike. Zaradi velikosti in s tem negospodarnosti kinodvorane so leta 1991 zaprli kino Udarnik. 1991 so v kinu Partizan začeli predvajati 3D film, vendar so platno in optiko morali najeti. Pri oblikovanju programa so se v kinematografih trudili, da so dobili nov film s čim krajšim časovnim zamikom v roku meseca do največ treh, razpisali so filmske abonmaje in se trudili s kakovostjo programa, čeprav so bili v ospredju komercialni, pretežno ameriški, filmi, ki so zagotavljali več obiska. Leta 1994 je v mestu začel obratovali Letni kino Grajski vrt v atriju mariborskega gradu in letni kino na vrtu kluba Manhattan v Ljudskem vrtu. Leta 1996 so odprli prenovljen kino Udarnik, v katerem je leta 1997 začela gostovati Slovenska kinoteka. Ob sodelovanju UKM, Slovenske
kinoteke in Kinematografov Maribor so na spored uvrstili retrospektivo filmske umetnosti. Vendar je bila večina umetniških filmov glede na obisk nerentabilna. Mariborčan je v kinu iskal predvsem zabavno, lahkotno sprostitev brez pretiranega miselnega napora. Od leta 1997 dvorana Union služi le še prireditveni oz. koncertni dejavnosti. V tem času so se pojavila razmišljanja o multikinu na Lentu, ki so ga odprli junija 2004. Leto kasneje so prodali kino Gledališče. V Udarniku je nekaj časa še deloval art kino, a so to dejavnost ukinili. Stare dvorane so bolj ali manj samevale. Odprli so jih ob posebnih priložnostih (festival dokumentarnih filmov DokMa, gostovanje Slovenske kinoteke). Leta 2006 so na Studencih odprli multikino Planet Tuš. Obveljal je koncept kino kot nakupovalni center s komercialnim programom na obrobju mesta. Prekinil ga je Zavod Udarnik, neprofitni kulturni zavod, ki je od leta 2010 za pet let vnesel v mestni center kakovostno ponudbo filmske umetnosti. Poleg obuditve kino dvorane Udarnik je v mestno jedro vrnil letni kino (Naskov dvorec). V času svojega delovanja je postal ambasada Slovenske kinoteke, kar je pomenilo, da je v Maribor prihajal redni kinotečni program. To se je ustavilo z digitalizacijo kinematografov. Leta 2015 je program kina Udarnik prešel na mobilni Udarnik. Letni kino so postavili na Piramidi, v Pesnici, Rušah, ... Leta 2016 so program art kina začeli predvajati v Koloseju.